Celjski grofje
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cêljski grôfje (nemško Grafen von Cilli) predstavljajo najbolj znano in najpomembnejšo plemiško rodbino, katera je imela svojo matično posest na območju današnje Slovenije; rodbina je bila askvinskega (ažvinskega) porekla. Ob izumrtju je vodja rodbine nosil knežji naziv, a se jih v sodobnem zgodovinopisju tradicionalno omenja z nižjim, grofovskim nazivom, katerega so imeli dalj časa (od leta 1341 do 1436; 95 let), medtem ko so bili knezi le 20 let (med 1436 in 1456).
Vsebina |
[uredi] Zgodovina celjske rodbine
Sprva so se Celjski grofje od leta 1130 imenovali gospodje Posavski (von Soune) po Posavinju, od leta 1173 pa po gradu Žovnek (von Sannegg) - Žovneški gospodje. Žovneški gospodje veljajo za delne dediče grofice Heme, žene mejnega grofa Viljema I. in matere njegovega naslednika Viljema II. ter verjetno drugega sina Leopolda.
Kot prvi Žovneški se pojavi Gebhard I. s pridevnikom »Savinjski« (de Soune, nobilis de Sauna) (umrl 1173). Njegov pridevnik je tudi glavni dokaz za njegovo poreklo. Gebhard I. je nastopil kot priča v dveh listinah, prva je bila izdana okoli leta 1130, druga pa leta 1144. Dve leti kasneje 1146 se je pojavil Leopold I. (latinsko Liupoldus de Saunia). Tudi on je bil priča, mogoče brat ali sin Gebharda I. Med leti 1173 in 1253 se je velikokrat pojavil med pričami Gebhard II. Žovneški (Gebhardus (nobilis de Sunek, Suneck, Sonegge, Seunek, Sevnek)) in ta naslov je rod tudi obdržal. Enkrat je rod nastopil tudi z imenom Lemberški (de Lengenburch) - v listini, s katero so okoli leta 1235 dosmrtno zastavili odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom njegovemu opatu. Njegovega sina pa listina imenuje z običajnim pridevnikom Žovneški. Iz te listine sledi, da je Gebhard že imel v svoji oblasti krški fevd Lemberg (med Poljčanami in Šmarjem). Gebhard II. je umrl v visoki starosti. Imel je dva sinova Konrada I. (umrl 1255) in Leopolda II.
Leta 1308 se je začel njihov vzpon, ko so se povezali s Habsburžani; takrat so jim izročili svojo svobodno zemljo ter jo takoj dobili nazaj v fevd.
Po izumrtju rodbine grofov Vovbrških leta 1333 so pridobili njihovo posest in s tem Celje, ki tako postane nov rodbinski sedež, kar vodi v preimenovanje in premik na plemiški lestvici 16. aprila 1341, ko je Ludvik Bavarski Ulrika I. povzdignil v celjskega grofa (isto je storil 30. septembra 1372 še cesar Karel IV. Luksemburški, ko jim je podelil naziv državnih grofov).
Zadnji Žovneški gospod in prvi Celjski grof je bil Friderik I. (umrl 1360).
Prav velik porast posestvi pa Celjski grofje začnejo, ko je vodstvo rodbine prevzel Herman II. (okoli 1365-1435). Le-ta je leta 1396 rešil Sigismunda Luksemburškega pred smrtjo na bojnem polju, v boju s Turki pri Nikopolju; pozneje pa se je Sigismund poročil še s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko (umrla 1451) okoli božiča leta 1405 ter sta se tako rodbini povezali še krvno.
Zaradi zaslug pri Nikopolju mu je Sigismund že leta 1397 podelil mesto Varaždin in gospostvi Vinico (Podravina) in Vrbovec (Zagorje); čez dve leti - 1399 - še dedno grofijo Zagorje in jim v titulaturi dodal še naziv zagorski grofje. Leta 1405 celjski grofje pridobijo še Medmurje s Čakovcem ter naslednje leto - 1407 - upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. Leta 1406 je Sigismund imenoval Hermana II. za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana (tako je Herman II. postal kraljev zastopnik z močjo regenta v celotnem hrvaškem kraljestvu).
Ko je leta 1408 Sigismund ustanovil nov viteški red Zmajev red, sta bila Herman II. in njegov sin Friderik II. (umrl 1454) poleg srbskega despota Štefana Lazarevića na vrhu podpisnikov tega novega reda. 2. aprila 1415 jim je podelil nov grad Pliberk s pripadajočim posestvom, a celjski grofje so ta grad pustili Habsburžanom (ti so ga imeli v lasti od leta 1361, ko je izumrla Aufensteinska rodbina) zaradi možnosti vojne.
11. aprila 1415 je Sigismund podelil Celjskim tudi pravico do krvnega sodstva v Celjski grofiji (v bistvu je potrdil samo pravico, ki so jo imeli že okoli 30 let).
28. aprila 1418 pa so Celjski grofje dobili celotno dediščino izumrle rodbine ortenburških grofov (z njimi so podpisali leta 1377 obojestransko pogodbo o dedovanju v primeru izumrtja rodbine (po moški strani); tako so dobili grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem, kranjsko posestvo in vse njihove nazive in pravice.
Leta 1431 je Sigismund podelil Celjskim grofom pravico do kopanja in obdelovanja rude v vseh njihovih gospostvih. Herman II. je 13. oktobra 1435 umrl.
30. novembra 1436 pa je potekal še en prelomni dogodek za celjsko rodbino. Tega dne so bili povzdignjeni v državne kneze. Grofiji Celje in Ortenburg-Strmec sta bili razglašeni za praporna fevda. Prav tako so dobili pravico do lastnega ograjnega sodišča v Celju, novčni in rudniški regal in pravico do naziva visokorodni (nemško hochgeboren)
Marca 1437 so sklenili dedno pogodbo z Goriškimi grofi, 29. junija istega leta pa še desetletno vojaško zvezo s hrvaškimi Frankopani. Zatem je istega leta - 1437 - sledila krajša vojna med Celjani in krškim škofom Janezom Schallermannom, v kateri so bili požgani številni gradovi, posestva, polja in povzročena velika škoda do marca 1438. Premirje so podpisali 23. avgusta 1440. Po tej vojni so Habsburžani priznali Celjanom njihov položaj v deželi, a so Celjski morali priznati oblast kneza notranjeavstrijskih dežel. Ta poravnava med Celjani in Habsburžani je vsebovala tudi obojestransko dedno pogodbo.
[uredi] Izumrtje celjske rodbine
Celjani so imeli, kot že rečeno, trdne sorodstvene zveze z Luksemburžani, ki so na prelomu 15. stoletja v rokah držali cesarsko krono. Sigismund Luksemburški je nasledstvo cesarske krone, Ogrske, Češke ter Zgornje in Spodnje Avtrije zagotovil svojemu zetu Habsburžanu Albertu V., ki je tako postal cesar Albert II. Habsburški, a razmeroma mlad umrl še pred rojstvom svojega prvega sina Ladislava, pozneje imenovanega Ladislav Posmrtni. Ladislav Posmrtni je bil tako še kot dojenček dedič Ogrske, Češke in Avstrijske krone (današnja Zgornja in Spodnja Avstrija), toda obenem tudi brez sredstev kako te zahteve tudi udejaniti.
Očitno šibkost prestolonaslednika in njegove družine je izkoristil njegov daljni bratranec, poznejši cesar Friderik III. Habsburški, ki pod pretvezo skrbništva nad otrokom dejansko zasede cesarski prestol in poskuša uveljavljati tudi ozemeljske težnje po posameznih deželah zgolj v svojo lastno korist. Ulrik II. kot Ladislavov bližnji sorodnik (bratranec Ladislavove matere) poseže v dogajanje in leta 1452 dejansko dobi skrbništvo nad otrokom.
Ulrik II. v naslednjih letih skrbi za Ladislavove interese, še posebej je aktiven na Ogrskem, kjer madžarski veljaki Ladislavu oporekajo dedno pravico po prestolu. Celjan tako pride v odkrit spor z družino Hunyadi (oče Janos, sinova Lazslo in Matija, poznejši kralj Matija Korvin), ki se zanj tragično konča, saj je leta 1456 v Beogradu žrtev atentata.
Z umorom Ulrika II. Celjskega, leta 1456 v Beogradu, je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so po krajši vojni prevzeli Habsburžani.
[uredi] Najznamenitejši člani rodbine Celjskih
- Konrad »svobodni gospod« Žovneški, (ok. 1188–22 november 1253)
- Ulrik Žovneški, (ok. 1222–pred 1265)
- Ulrik Celjski, (ok. 1261–1318), Žovneški gospod, ki postane prvi Celjski grof
- Friderik I. (ok. 1295–1359/60)
- Ulrik I. (1331–1368)
- Viljem Celjski (1361-1392), oče Ane Celjske,
- Herman II. (1365–1435)
- Barbara Celjska (1368–1437), Sveto-rimska cesarica, kraljica Ogrske in Češke
- Friderik II. Celjski
- Ana Celjska (1386–1416), kraljica Poljske in Litve, druga žena poljskega kralja Jagiella Władysław Jagiełło
- Ulrik II. Celjski (1406-1456)
- Margareta Celjska († 1480) naslednica dinastije v prvem sorodstvenem kolenu
[uredi] Posestva in gradovi celjske rodbine
Posestva na Štajerskem:
- Grad Žovnek (1173-1456) (nemško Saneck / Sanegg) (sedež Žovneških gospodov)
- Celjski grad (1333-1456)
- Župnija Šentrupert
- Grad Vrbovec (Verbovec)(nemško Altenburg),
- Grad Ivnik (nemško Eibiswald),
- Grad Bistrica- Slovenska Bistrica (nemško Feistritz),
- Braslovče - trško naselje (nemško Fraßlau / Fraslav / Fraslaw),
- Zavodnje - pri Vojniku (nemško Furteneck),
- Grad Konjice (nemško Gonobitz / Gonowitz / Goniwitz / Gunivviz),
- Grad Hekenberk (nemško Heggenberg),
- Grad Soteska – tudi Soteški grad pri Veliki Pirešici (nem.:Helfenberg),
- Vojnik (nemško Hoheneck (Hohenegg)),
- Grad Podsreda (nemško Hörberg / Herberch),
- Kraljevec / Kraljevi grad (nemško Königsberg),
- Grad Lemberg,
- Grad Planina - Planina pri Sevnici (nemško Montpreis/ Momparis),
- Grad Cmurek (nemško Mureck),
- Graščina Dobrna (nemško Neuhaus),
- Grad Gornjigrad (nemško Oberburg),
- Grad Ojstrica nad Taborom v Savinjski dolini (nemško Osterwitz),
- Pfannberg,
- Mozirje (nemško Prassberg),
- Koprivnik - pri Moravčah (nemško Rabensberg),
- Radeče trško naselje pri Zidanem mostu (nemško Ratschach),
- Grad Rifnik pri Šentjurju pri Celju (nemško Reicheneck / Reichenegg),
- Grad Rogatec s trškim naseljem Rogatec (nemško Rohitsch),
- Dvorec Strmol pri Rogatcu (nemško Rohitsch),
- Žalec (nemško Sachsenfeld),
- Grad Vuzenica (nemško Saldenhofen),
- Grad Šoštanj (nemško Schönstein),
- Grad Strechau / Ströchau) na Gornjem Štajerskem,
- St. Peter oder Freyenthurn,
- Grad Tabor nad Laškim (nemško Tüffer / Tyver / vest Tyuer),
- Waldstein,
- Grad Dravograd (nemško Traburg) (1387-1456),
- Grad Livank v Tuhinjski dolini
- Grad Šalek v Šaleški dolini (1335-1456),
Prejeti v hipoteko/zastavo:
- Radkersburg - Radgona,
- Stattenberg,
- Wildon,
Posestva na Kranjskem:
- Stari grad pod Zagradom pri Otočcu (nemško Altenburg) (1318-1456),
- Grad Polhov gradec (nemško Billichgrätz),
- Grad Smlednik (nemško Flödnig),
- Grad Fridrihštajn (1423-1456),
- Grad Goričane (nemško Görtschach),
- Kočevje (nemško Gotschee),
- Grad Kostel (nemško Grafenwarth in Unterkrain),
- Knežji pot - Grafenweg,
- Krško (nemško Gurckfeld),
- Grad Hošperk - Planina pri Rakeku, (nemško Haasberg),
- Češnjice - Kerstetten,
- Grad Kostanjevica (nemško Landstrass / Landestrost),
- Grad Lož (nemško Laas),
- Litija (nemško Litey / Littai),
- Grad Mehovo pod Gorjanci (nemško Maichau),
- Moravče (nemško Moräutsch),
- Grad Mirna (nemško Neudegg),
- Ortneški grad pri Ribnici (nemško Orteneck),
- Grad Podvin,
- Poljane (nemško Pölland),
- Radovljica (nemško Radmannsdorf),
- Grad Ribnica (nemško Reiffnitz),
- Grad Kamen – ori Begunjah (nemško Stain / Stein),
- Štatenberk v Gornjem Mokronogu (nemško Stattenberg in Obernassenfuß),
- Šrajbarski turn / Leskovški grad (nemško Thurn am Hardt),
- Grad Turn pod Novim gradom pri Potočah ob Kokri (nemško Thurn unter Neuburg),
- Grad Trebnje (nemško Treffen),
- Graščina Višnja gora (nemško Weichselburg),
- Grad Žužemberk (nemško Sosenberch /Sausenberc),
- Grad Bela peč pri Ratečah (nemško Weissenfels),
- Čušperk - pri Grosupljem (nemško Zobelsberg),
Posestva na Koroškem:
- Grad Ortenburg z Ortenburško grofijo,
- Grad Strmec na Koroškem (nemško Sternberg) z grofijo Strmec,
- mesto Špital in Paternion v gornji Dravski dolini,
Posestva na Hrvaškem:
- mesto Varaždin,
- mesto Čakovec,
- Grad Medvedgrad,
- Grad Kalnik,
- Dvorec Krapina,
- Grad Susedgrad,
- Grad Cesargrad (Klanjec),
- Grad Gornja Reka pri Križevcih,
- Grad Gorić - Moslavačka gora,
- Dvorec Trakoščan,
- Grad Bela tudi Pusta Bela na Konščici,
- Graščina Lepoglava,
- Grad Veliki Tabor pri Desiniću,
- Grad Steničnjak pri Karlovcu,
- mesto Samobor,
[uredi] Viri
- Grdina, Igor. Celjski knezi v Evropi. 1994; Celje 2004.
- Mlinarič, Jože. "Celjani in njihov odnos do samostanov". V Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Stara tema – nova spoznanja. Celje, 1998.
- Štih, Peter. "Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske". V Grafenauerjev zbornik. Ljubljana, 1996.
