Mezopotamija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Antična Mezopotamija |
| Evfrat – Tigris |
| Asiriologija |
| Mesta / imperiji |
| Sumerija: Uruk – Ur – Eridu |
| Kiš – Lagaš – Nipur |
| Akadski imperij: Akad |
| Babilonija: Babilon – Isin – Susa |
| Asirija: Ašur – Ninive |
| Nuzi – Nimrud |
| Babilonija – Kaldeja – |
| Elam – Amoriti |
| Hurjani – Mitani – Kasiti |
| Kronologija |
| Sumerski kralji |
| Asirski kralji |
| Babilonski kralji |
| Jezik |
| Klinopis |
| Sumerščina – Akadščina |
| Elamitščina – Hurjanščina |
| Mitologija |
| Enuma Eliš |
| Gilgameš – Marduk |
Mezopotámija (grško »medrečje«) je aluvialna ravnina med rekama Evfrat in Tigris predvsem v današnjem Iraku, deloma pa tudi v Siriji. Zaradi bogate zgodovine je znana tudi kot »zibelka civilizacije«.
Vsebina |
[uredi] Sumerska civilizacija
V južni Mezopotamiji se je razvila prva visoka civilizacija v zgodovini. Ustvarilo jo je ljudstvo Sumercev v 3. tisočletju pr. n. št. Iz sosednjih puščav so v Mezopotamijo večkrat vdrli semitski zavojevalci. Na oblikovanje civilizacije v Mezopotamiji je vplivalo namakalno poljedelstvo, ki je ustvarjalo presežke in trgovina, ker so morali zaradi pomanjkanja domačih surovin uvažati les, kovine in gradbeno kamenje. Organizacija in nadzor irigacijskega poljedelstva in trgovine je bila v rokah vladarjev. Kralj je bil vrhovni posvetni in verski poglavar, v lasti je imel vso zemljo. Najbolj znan sumerski vladar je bil Gilgameš, o katerem je bil napisan Ep o Gilgamešu. V mestih je živel močan srednji sloj trgovcev in meščanov, ki so se ukvarjali z obrtjo. Sumerci so razvili tudi podobopisno pisavo. Mesta imenujemo tempeljske države, saj so se razvila okrog templjev - vodilno vlogo v družbi so imeli svečeniki. Sumerske države so bile majhne mestne države, sestavljene iz mesta kot upravnega, verskega in tržnega središča in kmetijskega podeželja. Najbolj znane so Ur, Uruk in Kiš.
[uredi] Akadsko kraljestvo
V bogate sumerske mestne države so se vse bolj priseljevala semitska nomadska plemena. Semitski častnik iz Kiša Sargon I. ( 2334–2279 pr. n. št.) si je podredil vse sumerske mestne države in ustanovil enotno sumersko državo (2360–2180 pr. n. št.). Zgradil si je prestolnico v mestu Akad, po kateri je dobila ime tudi država. Osvojil je severno Mezopotamijo, ozemlje od Perzijskega zaliva do pogorja Amanus, od gorovja Zagros do Sredozemskega morja, zato je imel vzdevek 'Kralj štirih smeri sveta'. Po njegovi smrti je država zašla v krizo in razpadla.
Okoli leta 2100 pr. n. št. se je za kratek čas spet uveljavilo mesto Ur, ki mu je vladal Urnamu. V tem času je nastal prvi zakonik.
[uredi] Starobabilonsko kraljestvo
V 19. stoletje pr. n. št. so se v Mezopotamiji naselili semitski Amoriti, ki so naselili tudi mesto Babilon. To mesto je postalo po zatonu III. urske dinastije središče starobabilonske države Amoritov, ki je temeljila na sumerski civilizaciji. Vrh je država dosegla v 18. stoletju pr. n. št. s kraljem Hamurabijem (1792-1750 pr. n. št.), ki je vso Mezopotamijo združil pod enotno oblastjo in dal sestaviti zakonik v klinopisu.
[uredi] Religija
Religija Mezopotamcev je ena nasjtarejših svetovnih religij. Arheologi so odkrili glinene ploščice, na katere so Mezopotamci vklesali zgodovino svojih bogov. Med letoma 3000 in 300 pred Kristusom so se v Mezopotamiji razvila in doživela razcvet velika mesta Ur, Asur in Babilon. Prav tu so okoli leta 3000 pred Kristusom iznašli pisavo. Do danes se je ohranilo precej besedil, ki pričajo o verovanju in verskih praksah tamkajšnjih ljudstev. Na začetku je imela vsaka mezopotamska mestna država svoje bogove zaščitnike. Sčasoma so se bogovi najmogočnejših mest uveljavili kot bogovi vseh Mezopotamcev.
[uredi] Mezopotamski bogovi
Bog An (ali Anu) je stvarnik neba in vesolja, vendar je oblast zaupal sinu Enlilu, gospodarju vetra in vrhovnemu bogu vesolja. Enki (ali Ea), bog voda, je obdarjen z veliko modrostjo. Zato se nanj obračajo bogovi in ljudje v stiski. Tem trem najpomembnejšim bogovom delajo družbo številna božanstva, kot sta Adad, bog nevihte, in Šamaš, bog sonca. Okoli leta 2000 pred Kristusom je Enlil v Babilonu prepustil oblast svojemu sinu Marduku, to je mlademu, vendar vsemogočnemu bogu. Mezopotamskih boginj je skoraj toliko kot bogov. Najmogočnejša je Inana-Ištar, boginja ljubezni in plodnosti, a tudi vojne. Ljudje so si predstavljali, da so jim bogovi podobni: imajo človeški obraz, pijejo, se ljubijo in poročajo. Pričkajo se, si lažejo in se občasno stepejo. So pa nesmrtni, vsemogočni in njihova modrost presega modrost ljudi, ki so jih bogovi ustvarili, da bi jim služili
[uredi] Družba
Pomemben vir za preučevanje družbe v Mezopotamiji je Hamurabijev zakonik.
- Svobodnjaki
- svobodni kmetje
- trgovci
- obrtniki
- Polsvobodnjaki
- odvisni kmetje
- tlačani
- cehovski obrtniki
[uredi] Asirsko kraljestvo
Po Hamurabijevi smrti so Hetiti iz Male Azije zasedli Babilon. Po propadu starobabilonskega kraljestva (v 7. stoletju pr. n. št.) je položaj velesile dobila Asirija, ki je osvojila vso Mezopotamijo, Egipt, Palestino, Fenicijo, dele Male Azije in Irana. Osvojenim državam so naložili visoke davke, veliko prebivalcev pa zasužnjili. Razvili so izrazito vojaško družbo in množično uporabljali železo. Državo sta leta 614 pr. n. št. uničili Babilonija in Medija.
[uredi] Novobabilonsko kraljestvo Kaldejcev
Ko se je pleme Kaldejcev iz ljudstva Aramejcev znebilo asirske oblasti, je ustanovilo novobabilonsko kraljestvo. Država je obsegala južno Mezopotamijo, Sirijo in Palestino ter postala velesila s kraljem Nebukadnezarja II. (605–562 pr. n. št.), pod vodstvom katerega je uničila kraljestvo Juda in njeno prestolnico Jeruzalem. Tamkajšnje prebivalce Izraelce so zasužnjil
[uredi] Zunanje povezave
