Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Seznam dobitnikov Nobelove nagrade za fiziologijo ali medicino.
Nobelove nagrade |
---|
za fiziko • za kemijo • za fiziologijo ali medicino • za književnost • za mir |
Nagrada v spomin na Alfreda Nobela: za ekonomijo |
[uredi] 1901
Emil Adolf von Behring
- za serumsko zdravljenje davice
[uredi] 1902
Ronald Ross
- za raziskave malarije
[uredi] 1903
Niels Ryberg Finsen
- za zdravljenje kožne tuberkuloze s svetlobo
[uredi] 1904
Ivan Petrovič Pavlov
- za raziskave fiziologije prebavnega sistema
[uredi] 1905
- za odkritje povzročitelja tuberkuloze
[uredi] 1906
Camillo Golgi, Santiago Ramón y Cajal
- za raziskave živčnega sistema
[uredi] 1907
Charles Louis Alphonse Laveran
- za raziskave patogenih praživali
[uredi] 1908
Ilija Iljič Mečnikov, Paul Ehrlich
- za raziskave imunskega sistema
[uredi] 1909
Emil Theodor Kocher
- za raziskave ščitnice
[uredi] 1910
Albrecht Kossel
- za raziskave na področju celične biologije, predvsem beljakovin in nukleinskih kislin
[uredi] 1911
Allvar Gullstrand
[uredi] 1912
Alexis Carrel
- za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov
[uredi] 1913
Charles Robert Richet
- za odkritje anafilakse
[uredi] 1914
Robert Bárány
- za raziskave preddvornega aparata srednjega ušesa
[uredi] 1919
Jules Bordet
- za odkritje dopolnitev imunskega sistema
[uredi] 1920
Schack August Steenberg Krogh
- za dokaz, da je izmenjava plinov v pljučih navadna difuzija
[uredi] 1922
Archibald Vivian Hill, Otto Fritz Meyerhof
- za raziskave mišic, posebej njihovega ustvarjanja toplote in povezave med porabo kisika ter presnovo mlečne kisline
[uredi] 1923
Frederick Grant Banting, John James Richard Macleod
- za odkritje inzulina
[uredi] 1924
Willem Einthoven
- za odkritje mehanizma elektrokardiogramaa
[uredi] 1926
Johannes Andreas Grib Fibiger
- za obrazložitev Spiroptera carcinoma in umetno sprožitev raka v živali.
[uredi] 1927
Julius Wagner-Jauregg
- za zdravljenje paralize z okužbo z malarijo
[uredi] 1928
Charles Jules Henri Nicolle
- za raziskave tifusa
[uredi] 1929
Christiaan Eijkman, sir Frederick Gowland Hopkins
- za odkritje različnih vitaminov
[uredi] 1930
Karl Landsteiner
- za odkritje človeških krvnih skupin
[uredi] 1931
Otto Heinrich Warburg
- za raziskave citokromov pri celičnem dihanju
[uredi] 1932
sir Charles Scott Sherrington, Edgar Douglas Adrian
- za raziskave nevronov, vključujoč dejstvo, da se močnejši dražljaji odražajo v večji frekvenci živčnih impulzov
[uredi] 1933
Thomas Hunt Morgan
- za odkritje pomena kromosomov pri dednosti
[uredi] 1934
George Hoyt Whipple, George Richards Minot, William Parry Murphy
- za odkritje jetrne terapije za slabokrvnost
[uredi] 1935
Hans Spemann
- za odkritje organizacijskih centrov v zgodnjem razvoju organizmov
[uredi] 1936
sir Henry Hallett Dale, Otto Loewi
- za raziskave prenosa živčnih impulzov prek nevrotransmiterjev
[uredi] 1937
Albert von Szent-Györgyi Nagyrapolt
- za opis vitamina C in odkritje, da se kisik pri celičnem dihanju združuje z vodikom
[uredi] 1938
Corneille Jean François Heymans
- za obrazložitev, kako telo meri krvni tlak in vsebnost kisika v krvi in podatke prenaša v možgane
[uredi] 1939
Gerhard Domagk
- za odkritje sulfonamida Prontosil, prvega zdravila proti bakterijskim okužbam
[uredi] 1943
Henrik Carl Peter Dam, Edward Adelbert Doisy
- za odkritje vitamina K in njegove kemične zgradbe
[uredi] 1944
Joseph Erlanger, Herbert Spencer Gasser
- za odkritje različnih oblik živčnih vlaken
[uredi] 1945
sir Alexander Fleming, Ernst Boris Chain, sir Howard Walter Florey
- za odkritje penicilina in njegovih lastnosti pri zdravljenju nalezljivih bolezni
[uredi] 1946
Hermann Joseph Muller
- za odkritje, da mutacije lahko povzročijo rentgenski žarki
[uredi] 1947
Carl Ferdinand Cori, Gerty Theresa, née Radnitz Cori, Bernardo Alberto Houssay
- za odkritje, kako se glikogen v telesu pretvarja v glukozo in učinke hipofiznega hormona na presnavljanje sladkorjev
[uredi] 1948
Paul Hermann Müller
- za odkritje insekticida DDT
[uredi] 1949
Walter Rudolf Hess, Antonio Caetano De Abreu Freire Egas Moniz
- Hess za zapis različnih funkcij srednjih možganov; Moniz za odkritje terapevtskega učinka lobotomije
[uredi] 1950
Edward Calvin Kendall, Tadeus Reichstein, Philip Showalter Hench
- za odkritje hormonov nadledvične skorje ter njihove zgradbe in funkcije
[uredi] 1951
Max Theiler
- za razvoj cepiva proti rumeni mrzlici
[uredi] 1952
Selman Abraham Waksman
- za odkritje streptomicina, prvega antibiotika proti tuberkulozi
[uredi] 1953
Hans Adolf Krebs, Fritz Albert Lipmann
- Krebs za odkritje ciklusa citronske kisline (Krebsovega cikla) pri celičnem dihanju; Lipman za odkritje in raziskave koencima A
[uredi] 1954
John Franklin Enders, Thomas Huckle Weller, Frederick Chapman Robbins
- za prikaz gojenja virusov otroške paralize v epruveti
[uredi] 1955
Axel Hugo Theodor Theorell
- za raziskave encimov, posebno oksidacijskih
[uredi] 1956
André Frédéric Cournand, Werner Forssmann, Dickinson W. Richards
- za prikaz vstavitve katetra v srce in raziskovanje številnih srčnih bolezni
[uredi] 1957
Daniel Bovet
- za odkritje sintetičnih zdravil, denimo antihistaminov, ki zaustavljajo delovanje bioloških aminov
[uredi] 1958
George Wells Beadle, Edward Lawrie Tatum, Joshua Lederberg
- za prikaz, da geni usmerjajo samostojne korake v metabolizmu
[uredi] 1959
Severo Ochoa, Arthur Kornberg
- za sintezo nukleinskih kislin RNK in DNK
[uredi] 1960
sir Frank Macfarlane Burnet, Peter Brian Medawar
- za odkritje, da se imunski sistem zarodka nauči razlikovati med sabo in drugimi
[uredi] 1961
Georg von Békésy
- za pojasnitev ušesnega polža
[uredi] 1962
Francis Harry Compton Crick, James Dewey Watson, Maurice Hugh Frederick Wilkins
- za odkritje molekulske zgradbe DNK
[uredi] 1963
sir John Carew Eccles, Alan Lloyd Hodgkin, Andrew Fielding Huxley
- za opis električnega prenosa impulzov po živcih
[uredi] 1964
Konrad Emil Bloch, Feodor Lynen
- za raziskave holesterola in presnove maščobnih kislin
[uredi] 1965
François Jacob, André Lwoff, Jacques Monod
- za odkritje obveščevalne RNK, ribosomov in genov, ki upravljajo izražanje drugih genov
[uredi] 1966
Peyton Rous, Charles Brenton Huggins
- Rous za odkritje virusov, ki povzročajo tumorje; Huggins za odkritje zdravljenja raka na prostati s hormoni
[uredi] 1967
Ragnar Granit, Haldan Keffer Hartline, George Wald
- za opis različnih tipov svetlobno občutljivih celic v očesu in kako svetloba vpliva nanje
[uredi] 1968
Robert W. Holley, Har Gobind Khorana, Marshall W. Nirenberg
- za opis genetske kode in njenega delovanja pri sintezi proteinov
[uredi] 1969
Max Delbrück, Alfred D. Hershey, Salvador E. Luria
- za raziskave razmnoževanja in genetike virusov
[uredi] 1970
sir Bernard Katz, Ulf von Euler, Julius Axelrod
- za raziskave nevrotransmiterjev
[uredi] 1971
Earl W. Sutherland ml.
- za odkritje delovanja hormonov, posebej epinefrina, prek sekundarnih prenašalcev
[uredi] 1972
Gerald M. Edelman, Rodney R. Porter
- za odkritje kemične zgradbe protiteles
[uredi] 1973
Karl von Frisch, Konrad Lorenz, Nikolaas Tinbergen
- za raziskave socialnega vedenja živali, posebej razlago čebeljega plesa in kako se mlade ptice navežejo na svojo mater
[uredi] 1974
Albert Claude, Christian de Duve, George E. Palade
- za opis zgradbe in funkcije organelov v celici
[uredi] 1975
David Baltimore, Renato Dulbecco, Howard Martin Temin
- za opis delovanja virusa tumorja na genetski material celice
[uredi] 1976
Baruch S. Blumberg, D. Carleton Gajdusek
- Blumberg za odkritje virusa hepatitisa; Gajdusek za opis bolezni kuru, ki jo povzroča ljudožerstvo
[uredi] 1977
Roger Guillemin, Andrew V. Schally, Rosalyn Yalow
- Guillemin in Schally za delo na peptidnih hormonih, ki jih proizvajajo možgani brain; Yalow za oblikovanje Yalow-Bersonove metode za meritev minutnih količin peptidnih hormonov, ki uporabljajo protitelesa
[uredi] 1978
Werner Arber, Daniel Nathans, Hamilton O. Smith
- za odkritje omejevalnih encimov, ki so koristni v molekularni biologiji
[uredi] 1979
Allan M. Cormack, Godfrey N. Hounsfield
- za razvoj računalniško podprte tomografije
[uredi] 1980
Baruj Benacerraf, Jean Dausset, George D. Snell
- za odkritje genov kompleksa glavne tkivne združljivosti, ki kodirajo molekule celične površine, pomembne za ločevanje imunskega sistema med sabo in drugimi
[uredi] 1981
Roger W. Sperry, David H. Hubel, Torsten N. Wiesel
- Sperry za raziskovanje možganskih hemisfer; Hubel in Wiesel za raziskovanje obdelovanja vizualnih informacij v možganih
[uredi] 1982
Sune K. Bergström, Bengt I. Samuelsson, John R. Vane
- za odkritje prostaglandinov
[uredi] 1983
Barbara McClintock
- za odkritje mobilnih genetskih elementov ali transposonov v koruzi
[uredi] 1984
Niels K. Jerne, Georges J.F. Köhler, César Milstein
- za raziskave imunskega sistema in izdelave monoklonalnih protiteles
[uredi] 1985
Michael S. Brown, Joseph L. Goldstein
- za opis uravnavanje presnove holesterola
[uredi] 1986
Stanley Cohen, Rita Levi-Montalcini
- za odkritje faktorja rasti
[uredi] 1987
Susumu Tonegawa
- za odkritje, kako je genetsko ustvarjena velika raznolikost protiteles
[uredi] 1988
sir James W. Black, Gertrude B. Elion, George H. Hitchings
- Black za razvoj beta blokatorjev in blokatorjev sprejemnikov histamina-2; Elion in Hitchings za razvoj zdravil za zdravljenje raka in preprečitve transplantacijske zavrnitve ; Hitchings za razvoj različnih antibiotikov
[uredi] 1989
J. Michael Bishop, Harold E. Varmus
- za odkritje celičnega izvora retrovirusnih onkogenov
[uredi] 1990
Joseph E. Murray, E. Donnall Thomas
- za raziskave transplantacije organov in celic
[uredi] 1991
Erwin Neher, Bert Sakmann
- za odkritje postopkov, ki pokažejo, da v celični membrani obstajajo ionski kanali in omogočajo raziskovanje njihovih lastnosti
[uredi] 1992
Edmond H. Fischer, Edwin G. Krebs
- za odkritje, kako se uporablja fosforilizacija proteinov za uravnavanje bioloških procesov
[uredi] 1993
Richard J. Roberts, Phillip A. Sharp
- za odkritje, da geni v evkariotih niso sosednje vrvice, temveč vključujejo introne in da spajanje obveščevalne RNA z namenom uničenja teh intronov lahko poteka v drugačnih smereh, ki dajejo različne proteine iz enakega zaporedja DNK
[uredi] 1994
Alfred G. Gilman, Martin Rodbell
- za odkritje G proteinov in njihove vloge pri prenašanju signalov v celicah
[uredi] 1995
Edward B. Lewis, Christiane Nüsslein-Volhard, Eric F. Wieschaus
- za odkritje genov, vključenih v razvojnem postopku vinske mušice - the homeobox genes
[uredi] 1996
Peter C. Doherty, Rolf M. Zinkernagel
- za opis uporabe MHC molekul pri belih krvničkah za odkrivanje in uničevanje z virusi okuženih celic
[uredi] 1997
Stanley B. Prusiner
- za odkritje prionov, kužnih delcev proteinov
[uredi] 1998
Robert F. Furchgott, Louis J. Ignarro, Ferid Murad
- za odkritje signalnih lastnosti dušikovega oksida
[uredi] 1999
Günter Blobel
- za odkritje, da na novo sintetizirani proteini vključujejo "naslove", ki jih usmerjajo na pravo lokacijo znotraj celice
[uredi] 2000
Arvid Carlsson, Paul Greengard, Eric R Kandel
- Carlsson za dokaz, da je dopamin nevrotransmiter v možganih, katerega pomanjkanje se izraža s simptomi Alzheimerjeve bolezni; Greengard za prikaz delovanja nevrotransmiterjev na celico, pri čemer aktivirajo centralno molekulo, znano kot DARPP-32; Kandel za opis delovanja krato- in dolgoročnega spomina na molekulski ravni
[uredi] 2001
Leland H. Hartwell, R. Timothy Hunt, Paul M. Nurse
- za odkritje ciklina in od ciklina odvisne kinaze, osrednjih molekul v regulaciji celičnega cikla
[uredi] 2002
Sydney Brenner, H. Robert Horvitz, John E. Sulston
- za ugotovitev natančnega vrstnega reda, v katerem se celice v črvu C. elegans delijo in odmirajo, ter za razjasnitev procesa apoptoze oziroma programirane celične smrti
[uredi] 2003
Paul Christian Lauterbur in sir Peter Mansfield
- za svoji odkritji, povezani s slikanjem z magnetno resonanco
[uredi] 2004
Linda B. Buck in Richard Axel
- za svoji odkritji olfaktornih receptorjev in organizacije olfaktornega sistema
[uredi] 2005
Barry J Marshall in Robin Warren
- za odkritje bakterije Helicobacter pylori in njene vloge pri razjedi na želodcu in dvanajstniku
[uredi] Viri
- Nobel.se (v angleščini)