Oratorij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Oratorij je obsežno delo za velik zbor ali celo dva zbora, več pevskih solistov in orkester. Besedilo je pogosto nabožno, dostikrat gre za zgodbe iz Svetega pisma. Oratorije izvajajo tako v cerkvah kot v koncertnih dvoranah, ponavadi brez kostumov in kulis.

Vsebina

1 Nastanek in razvoj
- 1.1 Oratorio latino
- 1.2 Oratorio volgare
2 Slavni oratoriji

[uredi] Nastanek in razvoj

V duhu protireformacije je v Italiji nastalo močno versko gibanje, ki si je poleg maš in vzporednega bogoslužja ustvarilo svoj neliturgični prostor. Laiki in duhovniki so se srečavali v cerkvenih in samostanskih oratorijih (molilnicah, kapelah) pri duhovnih premišljevanjih in vajah. Za zgled so bili esercizi Filipa Nerija od 1558 v oratoriju samostana Sv. Marije, kot laična bratovščina, filipinci. Ker niso bili vezani na bogoslužje, so ta srečanja lahko prosto oblikovali. Poleg molitev, pridig in branja Svetega pisma so peli duhovne pesmi: eno ali večglasne laude. Laude so bile lirične ali pripovedne, pa tudi v obliki dialoga, kar spominja na duhovno dramo in na dramatične vloge poznejšega oratorija.

Pravi oratorij je nastal s prevzemom monodije iz kantate, madrigala in opere esercizi oratorii. Cavalieri, ki je v Firencah skladal svojo Evridiko je v Rimu napisal Rappresentazione di anima e di ioorpo na isto besedilo kot omenjena pogovorna lauda in z enoglasnimi recitativi. Primerjava kaže na spremenjeno melodiko, ki sledi ritmu in notranjemu gibanju besedila ob spremljavi generalbasa. Telo slikovito in izrazito toži nad svojo smrtjo in potopitvijo v grob. Naslov spominja na staro zvrst rappresentazione iz 15. stoletja monodija in (verjetno) odrska izvedba naredi iz nje »duhovno opero«.

Monodija se je vrinila tudi v dialogih, neposredne predhodnike oratorija, s snovjo iz Stare Teze, pripovedovalcem (testo, historicus) in dramatičnimi vrivki. Novi so solistični deliv monodičnem slogu, ter večglasni deli za soliste in zbor v motetni in madrigalistični maniri. Najbolj znana je zbirka je: G. F. Anerio, Teatro nonico spirituale di madrigali (Rim 1619).

Izraz oratorij se je pojavil šele okoli 1640. Razlikovali so med latinskim oratorio latino in italijanskim oratorio volgare. Cavalierijeva Rappresentazione je že pristni oratorio volgare.

[uredi] Oratorio latino

Zgodovina latinskega oratorija je v glavnem omejena na 17. stoletje. Besedilno osnovo daje tudi tukaj stara zaveza, ki pa je močno spremenjena in vsebuje pesniške dostavke. Celota je tako kot pri italijanskem oratoriju neliturgična. Skladatelji: F. Foggia, B. Graziani, glavni mojster pa je bil Giacomo Carissimi. Vloga pripovedovalca je lahko motet za duet ali za zbor, pa tudi monodični recitativ z generalbasom kot v operi. Ima tudi dramatične solistične vrivke. Zbori imajo pomembne razmišljajoče ali dramatične vloge. Pri Carissimiju zvenijo v široko zasnovani homofoniji, ki posreduje besedilo. Carissimiju oratoriji največkrat obravnavajo tematiko iz stare zaveze, manj iz nove zaveze. Carissimi je imel velik slogovni vpliv, vendar je vpliv oratoriuma latinuma ostal skoraj povsem omejen na Rim. Izjema je Carissimijev učenec Charpentier s 24 latinskimi oratoriji.

[uredi] Oratorio volgare

Oratorio volgare je bil bolj razširjen in je zgodovinsko nadaljevanje prejšnjega. Razvijal se je vzporedno z opero (veliko sta vplivala drug na drugega). Poleg Rima se je pojavil tudi v severni Italiji, posebno v Bologni in Modeni. Oratorij ima dva dela, verjetno s pridigo med njima. Alessandro Stradella je naprej razvijal orkestrski part in je v spremljavo arij celo vpeljal koncertantno načelo concerta grossa (tutti) in concertina (soli), kot kaže Herodova arija da capo: pevca (bas) spremlja generalbas ter concertino (tukaj violini) in concerto grosso, in sicer v različnih sestavah: umetniško in slikovito.