Komunistična partija Slovenije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Zastava Komunistične partije (pozneje Zveze komunistov) Slovenije

Komunistična partija Slovenije (kratica KPS) je bila slovenska politična stranka, ki se je zavzemala za socialistično in komunistično Slovenijo.

Začetek stranke sega v leto 1919, po tem ko je bila po boljševiški revoluciji v Rusiji v Beogradu ustanovljena Socialistična delavska partija Jugoslavije. Slovenske komuniste sta vodila generalna sekretarja KPJ Filip Filipovič in Sima Markovič. Leta 1920 se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije.

Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in njihovih pozivov k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament, avgusta 1921 z zakonom prepovedal delovanje KPJ. Velik del slovenskih komunistov je odšel v ilegalo ali pa so delovali v tujini, predvsem v Parizu, na Dunaju in v Moskvi. Do leta 1941 so slovenski komunisti delovali v ilegali. Leta 1934 so znotraj KPJ ustanovili Komunistično partijo Slovenije in Komunistične partije Hrvaške. Ustanovitev KPS je bila formalna izvršitev sklepa 4. konference KPJ, ki je bila konec leta 1934 v Ljubljani. Ustanovni kongres KPS je potekal v strogi tajnosti, ponoči iz 17. na 18. april 1937 na kmetiji Barličevih na Čebinah nad Trbovljami. Vodstvo KPS je prevzel Edvard Kardelj, ki se je v ta namen vrnil iz Sovjetske zveze prek Pariza. V tem času je bila KPS marginalna stranka, štela je le 400 članov in imela manj kot 5 odstotkov podpore. Nov zagon je KPS med drugo svetovno vojno in okupacijo Jugoslavije. 6. aprila 1941 so sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo. KPS kot zavzenica Sovjetske zveze in Stalinovega sporazuma s Hitlerjem o nenapadanju ni obsodila okupacije. 1. maja so predstavniki KPS v Trbovlju in Mariboru sodelovali v paradi za praznik dela skupaj s predstavniki nacistične stranke NSDAP. Po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je 4. julija 1941 Centralni komite KPJ v Beogradu sprejel odločitev o začetku oborožega odpora proti okupatorju, predstavnikom domače oblasti in začetku revolucije. Na seji sta od slovenskih predstavnikov sodelovala tudi Edvard Kardelj in Franc Leskovšek.

Po drugi svetovni vojni so predstavniki KPS prevzeli oblast, uvedli diktaturo in prepovedali delovanje vseh drugih političnih strank. Predstavniki liberalnih in socialističnih strank, ki so po vojni želeli politično delovati so bili obsojeni na Nagodetovem procesu in obsojeni na smrt. Po osamosvojitvi Slovenije so odkrili najmanj 296 množičnih grobišč, ubitih po vojni je bilo približno 15.000 Slovencev, od skupaj 190.000 Jugoslovanov. Stranka se je leta 1952 preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije. Z razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije je razpadla tudi Zveza komunistov Slovenije. Zadnji predsednik ZKS je bil Milan Kučan.

Pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 je ZKS spremenila svoje ime v Stranko demokratične prenove. Naslednica stranke se je leta 2005 preimenovala v Social demokratsko stranko.

Z nastankom samostojne Slovenije je bila ustanovljena druga stranka z imenom Komunistična partija Slovenije, ki pa nima pravnega nasledstva niti kadrovske kontinuitete ZKS.

Tale članek je napisan enostransko in ne pomeni nujno resničnih dogodkov.