Punk rock

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Punk rock
Glasbene korenine:	Psihedelični rock, pub rock, garažni rock, proto-punk
Kulturne korenine:	Srednja sedemdeseta ZDA, Velika Britanija in Avstralija.
Značilni instrumenti:	kitara - bas kitara - bobni
Popularnost:	Bolj uspešen v Veliki Britaniji kot v ZDA. Med bolj popularnimi je pop punk, še posebej ska punk in Two Tone.
Izpeljane zvrsti:	Alternativni rock - Hardcore - Emo
Podzvrsti
Alcopunk - Anarcho-punk - Anti-folk - Gothic rock - Hardcore - Horror punk - New Wave - Oi! - Pop punk - Post-punk
Mešane zvrsti
Anti-folk - Death rock - Psychobilly - Ska punk - Two Tone

Punk rock ali pank rock [pánk rok] je bilo proti-institucionalno glasbeno gibanje v obdobju od 1976 do 1980, začetniki katerega so skupine The Ramones, Sex Pistols, The Clash in The Damned. Ta izraz pa se uporablja tudi za poimenovanje kasneje razvitih podzvrsti, ki imajo nekaj ključnih značilnosti izvirnega punk gibanja. Z njim se pogosto poimenuje slog oblačenja, ki ga prakticirajo pripadniki tega gibanja.

[uredi] Izvor

Izraz »punk rock« (iz angleškega izraza punk, ki pomeni gnil, ničvreden, ali nesramen; v zaporniškem slengu izraz pomeni spolno podredljiv) so prvotno uporabljali za poimenovanje glasbeno enostavni rock & roll (temelječ na kitarah in vokalih) v ZDA v srednjih šestdestih, kot sta The Seeds in The Standells, ki pa sta sedaj večkrat opredeljena kot garažni rock.

Prvi kritik, ki je uporabil izraz je bil Dave Marsh, ki je z njim opisal glasbo ? and the Mysterians v majski (1971) številki revije Creem. V zgodnjih sedemdesetih so izraz začeli uporabljati mnogi rockovski glasbeni novinarji. V knjižici albuma Nuggets je izraz »punk-rock« uporabil kitarist in kritik Lenny Kaye za garažni rock šestdesetih (pa tudi nekaterih mračnejših in primitivnejših zvrsti, npr. psihedelični rock). Kmalu po tem je ustanovil glasbeno skupino z avangardistično poetinjo Patti Smith. Njun prvi album, izdan 1975, je bil navdih mnogim punk rockerjem, kar kaže na to, kako je izraz prešel v uporabo, kot jo poznamo danes.

Začetke »punk rocka« so poleg garažnih skupin šestdesetih zaznamovali grob harmoničen slog The Velvet Underground-a, spolno in politično angažirana detroitski skupini The Stooges in MC5, britanska pub rock scena in skupine britanskega podzemlja Mick Farren in Deviants, zgodnja newyorška podzemna glasbena scena (New York Dolls), in nekaj britanskih »glam rock« izvajalcev, kot so David Bowie, Roxy Music, Marc Bolan in T. Rex.

Z izrazom »protopunk« pogosto poimenujemo te razne izvajalce, ki so navdihnili razvoj punka.

Gledano s kulturnega vidika, so bila zgodnja punk gibanja neposreden odgovor na nesmisel in preveliko odobravanje manistream rock glasbe v sedemdesetih. Skupine, kot so Jefferson Airplane, so preživeli šestdeseta, a naj bi izgubili svojo uporniško sporočilnost in pozabili na proti-kulturne vrednote. Najznačilnejši primer glasbene (rockovske) ikone, ki se je prodala sistemu, kateremu je prej ostro nasprotovala, je bil Eric Clapton, ki je nastopil na televizijski reklami za pivo.

Izkazalo se je, da se je velik del mladine oziroma glasbene kulture želel odreči vrednotam mainstream rocka. Od pojava v Londonu in New Yorku, se je začel punk rock hitro širiti. Del proti-kulture šestdesetih, ki ga je posvojilo punk rock gibanje, je bil moč individualnega zavračanja tistega, s čimer jim je »prala možgane« takrat prevladujoča glasbena industrija. V ZDA so nove skupine nastajale preko noči v neštetih urbanih področjih, ki so vsak po svoje prispevali svojo iskro k ognju punk gibanja. Najpomembnejši so bili X, Black Flag, in The Dils iz Los Angelesa in Dead Kennedys iz San Francisca. Nešteto drugih je prišlo in šlo med razvojem punka iz kulture nekaj posameznikov v bolj množično kulturo z določenimi vrednotami, simboli in estetiko.

V srednjih sedemdesetih so se pojavile tri zelo pomembne skupine na popolnoma različnih delih sveta: The Ramones v New Yorku, The Saints v Avstraliji in Sex Pistols v Londonu. Te skupine so delovale v okviru majhnih krajevnih »scen« v katere so bili vključene tudi druge skupine in navdušeni lastniki lokalov, kjer so se lahko te skupine predstavile poslušalstvu (najznamenitejši so »the 100 Club« iz Londona, »CBGB's« v New Yorku in »The Masque« iz Hollywooda). V Veliki Britaniji je punk dobil primesi jamajške reggae in ska subkulture. Reggae vpliv se pozna v prvih posnetkih skupine Clash, do konca stoletja pa je nastala podzvrst 2 Tone (predstavniki so: The Specials, Madness in The Selecter).

Medtem so nekateri v Veliki Britaniji punkerski »naredi-sam« odnos primerjali s Skiffle manijo med strogimi pedesetimi v Britaniji, ki je bila neposreden povod za naval bitanskih skupin na glasbene lestvice v ZDA (npr. Beatles). Vzpon punka se je dogajal sorazmeno z začetki politične kariere Margaret Thatcher, zaradi tega so skoraj vse skupine izražale odnose izobčenja. Nekateri, kot so Sex Pistols, so to izražali z nihilističnim anarhizmom, drugi (npr. The Clash), pa so svojo jezo usmerjali v politiko. The Clash so bili v svojih besedilih veliko bolj analitični in kritični do političnih razmer. Z albumom London Calling so hoteli punk glasbo glasbeno izpopolniti, punk odnos pa bi pustili enak. Dobro so se tudi zavedali svoje vedno večje popularnosti, ki pa jih ni preslepila, ker so vedno radi komunicirali s svojimi oboževalci.

Naslov London Calling je obudil znano frazo ameriškega novinarja Edward R. Murrowa iz drugo svetovno vojno. Naslovna pesem naznani prihajajočo vojno ("...war is declared and battle come down..."), svari pred tem, da bodo morali biti rešitelji svojega naroda ("... now don't look to us / All that phoney Beatlemania has bitten the dust..."), opisuje tedanje žalostne razmere ("The ice age is coming, the sun is zooming in / Engines stop running and the wheat is growing thin"), pozivajoč svoje poslušalce, da naj se zbudijo iz zadrogirane omame in da naj se ne ozirajo na druge in se borijo vsak po svojih močeh ("Forget it, brother, an' go it alone... Quit holding out and draw another breath... I don't wanna shout / But when we were talking I saw you nodding out..."). Pesem končajo sarkastično s tem ko poslušalca vprašajo za nasmešek ("After all this, won't you give me a smile?").

Britanska založba Stiff Records je pod svoje okrilje sprejela veliko punk skupin: Ian Dury and the Blockheads, Wreckless Eric, The Adverts, The Damned, Department S, anarhista šestdesetih Mick Farrena in Pink Fairies (najljubša "old-wawe" skupina Johna Lydona iz Sex Pistols). Larry Wallis (član skupin Pink Fairies, Motorhead in Steve Took's Shagrat) je postal producer za založbo Stiff. V skaldu s britanskim podzemljem, ki je poudarjalo šokantne norme, so se oglaševali z zloglasnim sloganom: Če ni Stiff, ni vredno dreka ("If It Ain't Stiff It Ain't Worth a Fuck").