Vodna fontana
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
- Za druge pomene glejte fontana.
Vodna fontana je zgradba pretežno okrasne oblike, čigar namen je urejevati curke vode, ki prihajajo na dan iz naravnih ali umetnih izvirov (vodovodov). Medtem ko je v vodnjakih voda zajeta v večje ali manjše bazene in se obnavlja z nevidnimi pritoki in odtoki pod vodno gladino, na fontanah voda priteka iz okrasnih odprtin (na primer levje žrelo ali široko odprta usta povodnega moža) in večkrat tudi odteka v umetniško obdelane odprtine (vrče, školjke in podobno). Zelo pogost je odtok v obliki vodometa.
[uredi] Zgodovinski podatki
Beseda fontana prihaja iz latinščine (fons –ntis = izvir) in se danes uporablja v večini neolatinskih jezikov. Že v sedmem stoletju pred našim štetjem se je v rimskih provincah tako imenoval zaključni del javnega vodovoda, torej točka, kjer je voda prihajala na plano. Običajno je to bilo kamnito levje žrelo, ki je obrobljalo konec železne cevi v zidu.
Pozneje so se fontane počasi spreminjale iz koristnega predmeta v umetnino. Nastajale so stavbe, v katerih je voda prihajala na dan iz raznih cevi in pri straneh odtekala v posebne greznice in rezervoarje. Stavbe same pa so postajale prava poslopja s prizidanimi prostori za različne namene. S časom so se razvile tudi igre z vodo, ki so se uprizarjale na prostem ali celo v posebnih poslopjih (nimfejih), ki so zajemala več fontan.
V zgodnjem srednjem veku se je v večini Evrope namen fontan skrčil na golo uporabo vode in stare stavbe, od rimskih kopališč do nimfejev, so bile porušene in pozabljene. V Italiji so se šele v trinajstem stoletju začele ponovno pojavljati fontane, ne več kot primitivni okraski vodovodnih cevi, ampak kot pravi spomeniki na sredi večjih trgov in v vrtovih palač. Vse do devetnajstega stoletja, ko je gradnja fontan dosegla višek, so arhitekti in kiparji kar tekmovali v tej zvrsti umetnosti.
Danes je zanimanje za monumentalne fontane zelo skromno zaradi novega pojmovanja mestnih potreb, ki je nadomestilo velike mestne trge s parki in sprehajališči, kjer zadoščajo skromni vodometi.
[uredi] Nekatere znane fontane
Iz časa pred našim štetjem poznamo, žal samo iz nekaterih zapisov, fontane Kaliroe v Atenah, Pirene in Glauce v Korintu ter Jalizija na otoku Rodos. V starem Rimu je slovela fontana posvečena Kamenam (muzam). V Pompejih so odkopali veliko število fontan, bodisi na križiščih cest, kakor tudi v zasebnih hišah.
Iz trinajstega stoletja je vredno omeniti razne fontane v Srednji Italiji (Viterbo, Aquila, Siena in drugod), pa tudi nekatere v sedanji Nemčiji, v gotskem slogu. Tudi arabska umetnost je zapustila nekaj lepih fontan, na primer v Alhambri.
Iz renesanse in baroka so važne predvsem rimske fontane (Trevi, Acqua Paola, Villa Este), pa tudi tiste v parku Versajske palače v Parizu.
