Sifilis
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sifilis (tudi lues ali francoska bolezen) je spolno prenosljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Treponema pallidum. Okužena ženska lahko okuži svojega otroka med nosečnostjo (prirojeni ali kongenitalni sifilis) ali med porodom (obrojstveni ali konatalni sifilis).
Vsebina |
[uredi] Etimologija
Sifilis izhaja iz grščine in pomeni: tisti, ki ima rad prašiče. Sprva je bil tako imenovan junak pesnitve v latinščini, ki jo je napisal Girolamo Fracastoro leta 1530 z naslovom Syphilis sive morbus gallicus (Sifilis ali francoska bolezen). V pesnitvi je bil Syphilis svinjski pastir, ki je zbolel za to boleznijo. Bralci so naslov napak razumeli in tako je sifilis postala sopomenka za tedaj uveljavljeno ime francoska bolezen.
[uredi] Zgodovina
Obstajata dve teoriji o izvoru sifilisa: kolumbijska in predkolumbijska teorija. Nobena od teorij ni s strani antropoloških in zgodovinskih dognanj dokazana.
Predkolumbijska teorija pravi, da je bolezen v tretjem stadiju opisal že grški antični zdravnik Hipokrat. Tudi nekateri odseki Svetega pisma naj bi opisovali bolezen s sifilitičnimi simptomi.
Kolumbijska teorija trdi, da je bil sifilis bolezen Novega sveta, ki jo je v Evropo prinesel Kolumb. Prva verodostojna zabeležba okužbe s sifilisom je iz leta 1494, ko se je bolezen pojavila v Neaplju. Obstajajo pisni viri, ki dokazujejo povezavo med Kolumbovo posadko in izbruhom sifilisa v Italiji. Dodaten argument so zagovorniki te teorije našli v posmrtnih ostankih ameriških staroselcev, ki nakazujejo okuženost s to boleznijo.
Epidemiologija prve epidemije sifilisa kaže, da je šlo za novo bolezen ali za mutirano obliko že prisotne bolezni. Sifilis se je iz Neaplja razširil po Evropi. Virulenca takratne oblike sifilisa je bila veliko večja kot virulenca danes prisotne bolezni. Tudi inkubacijska doba je bila krajša in simptomi hujši. Sifilis je bil v začetnem obdobju po prvem izbruhu bolj smrten kot je danes. Bolezen se je razvila v obliko, kakršno poznamo še danes, leta 1546.
Zaradi izbruha bolezni med francosko vojsko so jo imenovali tudi francoska bolezen. V Italiji so govorili o španski bolezni, Francozi so jo imenovali angleška bolezen, italijanska bolezen ali neapeljska bolezen, Rusi poljska bolezen, Arabci pa bolezen krščanstva.
Za številne zgodovinske osebnosti se domneva, da so zboleli za sifilisom: Ivan Grozni, Guy de Maupassant, Friedrich Nietzsche,Paul Gauguin ...
[uredi] Stadiji sifilisa
[uredi] Prvi stadij (primarni sifilis)
Po treh do štirih tednih se na mestu, kjer je bakterija vstopila v telo skozi sluznico ali kožo, pojavi neboleča razjeda, katere rob je otrdel. Zato se ta razjeda imenuje tudi trdi čankar (ulcus durum). Trdi čankar se pri okužbi, ki je posledica spolnega odnosa, pojavi na penisu, sramnih ustnicah ali v nožnici. Pri okužbi pri oralnem spolnem odnosu se lahko razjeda pojavi tudi v ustih ali žrelu, pri analni infekciji pa v zadnjiku. Trdi čankar je rdečkasto obarvan in iz njega mezi brezbarvna tekočina. V izločku je veliko bakterij in je zato zelo kužen. Po nadaljnih sedmih do štirinajstih dneh se pojavijo otekline v sosednjih limfnih vozlih. Od tega trenutka lahko bolezen dokažemo s testom TPI, ki temelji na imobilizaciji bakterije. Razjede izginejo po nekaj tednih, četudi jih ne zdravimo. Zavoljo tega številni bolniki bolezen ignorirajo ali je ne prepoznajo.
[uredi] Drugi stadij (sekundarni sifilis)
Po okoli osmih tednih po okužbi pogosto nastopijo simptomi, podobni gripi (vročina, utrujenost, glavobol in bolečine v sklepih). Limfni vozli se po vsem telesu povečajo. Po desetih tednih se pri večini okuženih pojavi izpuščaj; sprva v obliki svetlorožnatih madežev, kasneje pa kot grobi bakreno obarvani vozlički oziroma bunčice (kondilomi). Kondilomi so zlasti zelo široki v predelih kožnih gub (condyloma latum). Če se kondilomi predrejo, iz njih priteče zelo kužen izcedek. Redkeje se pojavijo tudi spremembe na ustni in genitalni sluznici. Nekaterim bolnikom izpadejo tudi lasje. Kožne spremembe izginejo po okoli štirih mesecih. Za sifilitične kožne spremembe je značilno, da ne povzročajo srbenja, zato bolniki često ne poiščejo zdravniške pomoči.
[uredi] Latentni stadij
Po izginu sifilitičnih kožnih sprememb nastopi običajno latentna doba, med katero se ne kažejo nobeni simptomi, čeprav je človek še vedno okužen. Kadarkoli v kasnejšem življenju lahko bolezen znova izbruhne, tudi po več letih (govorimo o poznem sifilisu). Bolnik je med latentno dobo še vedno kužen, vendar je kužnost tem manjša, čim daljši je čas od zadnjih simptomov.
[uredi] Tretji stadij (terciarni sifilis)
Po treh do petih letih niso prizadeti le bezgavke, koža in sluznice, marveč se bakterije razširijo že tudi po notranjih organih kot so krvožilje, dihala, prebavila, jetra, kosti in mišičje. Na prizadetih predelih se tvorijo gumijasti vozli. Na koži nastajajo velike razjede, na nebu lahko nastane luknja v nosno votlino. Če se vozli razpočijo, poškodujejo okolno tkivo. Posebej nevarni so vozli, ki se tvorijo v aorti, ki povzročijo anevrizmo, le-ta pa se zlahka pretrga. Če se to zgodi, bolnik notranje izkrvavi. Po tretjem stadiju povzročitelj ni več dokazljiv z mikrobiološkimi preskusi.
[uredi] Četrti stadij (kvartarni sifilis)
Pri nezdravljenem sifilisu se pri 8 do 10 odstotkih okuženih po desetih do dvanajstih letih pojavijo težke nevrološke motnje. Četrtina nezdravljenih bolnikov zboli za nevrosifilisom (kronično vnetje osrednjega živčevja), ki vodi v demenco. Poškodbe hrbtenjače in iz nje izhajajočih živcev najprej povzročajo močne bolečine, kasneje pa je poškodba tako huda, da bolnik bolečine več ne občuti. Pojavijo se motnje hoje, mokrenja in odvajanja. Na koncu se pojavi še ohromelost, poškodbe obtočil in kosti. V zahodnem svetu sifilis zavoljo zdravljenja z antibiotiki le redko napreduje do te stopnje.
[uredi] Diagnoza
Pri diagnosticiranju sifilisa so poleg opazovanja tipičnih simptomov pomembni še različni serološki testi:
- Hemaglutinacijski test (TPHA): pri tem testu se zmeša kri preiskovanca s ovčjimi krvnimi celicami, označenimi s treponemo. Če so v preiskovančevi prisotna protitelesa proti bakteriji, pride do aglutinacije krvi.
- Fluorescenčni test s protitelesi (FTA-ABS): pacientovo kri nanesejo na stekleno ploščico, na katero so že pritrjene mrtve bakterije. Nato se preuči, ali so v bolnikovi krvi prisotna protitelesa - v tem primeru ostanejo protitelesa pritrjena na ploščici.
Bakterije sifilisa ni mogoče gojiti na umetnih gojiščih.
[uredi] Zdravljenje
V zgodnji fazi okužbe je sifilis ozdravljiv s penicilinom. Pri alergiji na penicilinske antibiotike se daje doksiciklin ali tetraciklin. Obvezna je intramuskularna aplikacija (vbrizganje zdravila v mišico).
Pri napredovani okužbi je potrebno dajanje večjih odmerkov antibiotika.
[uredi] Preprečevanje okužbe
Za preprečevanje okužbe pri spolnem odnosu je potrebna uporaba kondoma. Pomembno je tudi dejstvo, da se sifilis prenaša tudi z oralnim spolnim odnosom. Za posameznike, ki imajo spolne odnose z različnimi partnerji, je priporočljiva redna preiskava krvi. Po zakonu se morajo vse okužbe s sifilisom prijaviti. Po zakonu je obvezno tudi testiranje nosečnic.
